“Nihče od nas si ne želi ostati sam in umreti sam.”
Ob koncu življenja velikokrat zmanjka besed. Ne vemo, kaj reči, kako pomagati, ali naj o smrti spregovorimo – ali preprosto molčimo. Toda prav takrat lahko največ pomeni nekaj zelo preprostega: da ostanemo. Da smo blizu. V petek, 15. maja 2026, smo v Ljubljani na Viču v okviru Dominicus izvedli tečaj Zadnje pomoči (Last Aid), ki ga je vodila izr. prof. dr. Erika Zelko, dr. med.
Tečaj zadnje pomoči je namenjen prav temu, da bi ljudje pridobili osnovno znanje in več gotovosti za spremljanje svojih bližnjih ob koncu življenja. Tako kot se učimo prve pomoči, da znamo človeku pomagati ob začetku nenadne zdravstvene stiske, potrebujemo tudi znanje, kako biti človeku v oporo takrat, ko se življenje izteka. Spregovorili smo o umiranju kot delu življenja, paliativni oskrbi, lajšanju trpljenja ter telesnih, psiholoških, socialnih in duhovnih potrebah umirajočega. Predvsem pa o tem, kaj lahko naredimo svojci, prijatelji, prostovoljci in drugi bližnji.
Ni vedno treba imeti pravih besed. Včasih je pomoč kozarec vode, nežen dotik, poslušanje ali tiha navzočnost. Včasih je najpomembnejše sporočilo, ki ga lahko damo drugemu človeku, preprosto: Tukaj sem. Nisi sam.
Še posebej nas veseli, da smo na tečaju pridobili tudi nove bodoče inštruktorje Zadnje pomoči. Želimo si namreč, da bi se znanje in kultura spremljanja ob koncu življenja širila naprej – v družine, lokalna okolja in skupnosti.
Hvala dr. Eriki Zelko za njeno strokovno in srčno vodenje ter vsem udeležencem za zaupanje, odprtost in pripravljenost spregovoriti o temi, ki se tiče prav vsakega izmed nas.
Ker tudi takrat, ko ne moremo več ozdraviti, lahko še vedno skrbimo, spremljamo in smo blizu. Vse je lažje, ko nam je mar.
Pomagajmo si živeti.
ekipa Dominicus
