Tudi v okviru trpljenja se najde lepe in polne trenutke, tako za trpečega kot za njegove bližnje. Življenje je samo po sebi čudež, skrivnost in večkrat nas prav trpljenje najbolj globoko notranje obogati in povezuje. Pomembno je tudi, kako trpljenje kdo sprejme in kam ga obrne. Trpljenje ima tako lahko zelo različno intenzivnost in izid. Vsako, tudi družbi manj vredno življenje ima edinstven pomen, ki ga s svojimi omejenimi močmi zaznavanja ne zmoremo razumeti v polnosti.

Trpljenje je sestavni del našega zemeljskega bivanja, s katerim smo vsi zaznamovani. Znati trpeti pomeni tudi znati živeti.

“Smisel trpljenja je tako globok, da presega človeka samega. Človekovo trpljenje je tista točka njegovega življenja, v kateri ga skrivnostna ‘usoda’ vabi, da se dvigne nad samega sebe. Zdi se, da je trpljenje del presežnosti človeka.” (sv. Janez Pavel II.) 

Trpljenja vedno ni mogoče takoj dojeti, mnogi pa to dojamejo sčasoma, ko gledajo celostno sliko svojega življenja. Človek ima svobodo, da si trpljenje osmisli in si znotraj trpljenjskih omejitev napravi lepe trenutke. Trpljenja tako ne postavlja na prvo mesto kot svoje osebno bistvo in identiteto, pač pa na to mesto postavlja upanje, ljubezen, vero, odnose do Boga in ljudi.

Hkrati nas trpljenje najbolj zbližuje in povezuje. Človek edino v trpljenju pretali svoje bistvo v človeškost, saj od njega odpade vse, s čimer je lahko obseden. Trpljenje nima razumske razlage, ima pa jamstvo, da je Bog z nami. Bog ni prišel, da bi nam trpljenje odvzel, ni prišel da bi ga nam razložil, temveč je prišel, da bi ga napolnil s svojo navzočnostjo. 

Trpljenje s smrtjo lahko prekinemo, ne moremo pa se mu izogniti kot takemu. Če ga na silo prekinemo s smrtjo, pomeni, da se z njim nismo soočili. Če ostaja samo sebi namen, tudi celo, že preživeto življenje, s tako smrtjo izgubi smisel. Če je vrednost življenja le v uživanju, v trpljenju pa je ni, potem res ni vredno živeti, saj trpljenje nujno sestavlja življenje vsakega človeka. Trpljenje je tudi kvaliteta, saj človeka duševno in duhovno močno dozoreva. Brez trpljenja se človek ne razvija. Samomor v smislu večnosti ne prekine notranjega življenje človeka oz. se z njegovo pomočjo človeška duša ne more izogniti trpljenju. V smislu človeške duše oz. identitete človeka je zato je pomembno, da v srcu ohrani upanje na konec trpljenja, ki seže čez smrt. 

Zaradi spoštovanja in ljubezni do človeka. To dvoje je svobodno onstran trpljenja in človeku daje moč pri prenašanju le tega. Poklicani smo, da smo ob človeku, ki trpi.

Trpljenje najbolj lajšamo tako, da smo ob trpečem s svojo bližino, posluhom, besedo – mu priznamo vrednost. Pomagamo pa si s fizičnimi pripomočki, kar zadeva telesno trpljenje – paliativna oskrba pri umirajočih, druga zdravstvena oskrba pri kroničnih bolnikih ali ostarelih in nemočnih. Tu lahko poleg najbližjih veliko pomagajo tudi razne institucije, kot je hospic,… Za tistega pa, ki daruje svoj čas in srce trpečemu je takšna izkušnja velik dar za njegovo življenje.

To, da zavračamo možnost lastnega trpljenja je povsem logičen odziv na trpljenje. Težava je le, da s tem ko zavračamo možnost da bi tudi sami trpeli, zavračamo tistega, ki trpi. Da bi lahko sprejeli tistega, ki trpi, pomeni, da prevzamemo, delimo njegovo trpljenje. Namesto da bi poskušali spodbujati tiste, ki trpijo, pa naj bo to zaradi bolezni, žalovanja ali katerekoli druge oblike trpljenja, bi morali poskusiti najti način, kako trpeti z njimi. “Kako lahko pomagam?” je eno izmed primernih vprašanj, ki ga lahko zastavimo, ali še bolje: “Kako ti lahko to pomagam prenašati? Kako naj ti pokažem, da ne trpiš sam?”. 

Radost je v trenutkih srečanja z ljudmi, velika pa v notranjem življenju posameznika. V svojem bistvu se trpljenje dotakne najgloblje skrivnosti našega bitja. Mnogi trpeči živijo globoko duhovno življenje in prinašajo okolici vedrino, kljub objektivno velikemu telesnemu trpljenju. So ogromno pričevanje veselja do življenja, ker imajo notranjo duhovno moč. 

Meje med njima ni, ker tečeta vzporedno. Ljudje, ki spremljajo trpečega, mu trpljenje po najboljših močeh lajšajo fizično, s svojo molitvijo in prisotnostjo, trpeči pa lahko sprejme ali ne sprejme trpljenja. V primeru sprejetja in osmislitve trpeči dejansko veliko manj trpi. Stalno in ostro zavračanje trpljenja povzroča velik razkol in bolečino v posamezniku. Ko se lajšanje in sprejemanje strneta, se trpljenje močno zmanjša na račun povečane ljubezni in notranje duhovne moči. Lajšanje in sprejemanje se torej ne izključujeta, lahko pa zelo dobro dopolnjujeta.

Povedo najprej to, da bomo sami tudi enkrat morali iti skozi vse to, po drugi strani pa nas preizkušajo oz. izzivajo, koliko jim v tem trenutku znamo stati ob strani, koliko smo notranje močni, koliko znamo sprejemati trpljenje drugih in s tem trpljenje na svetu nasploh ter kako smo se zmožni soočati z resnico.