Kako je, ko telo ne zmore več tako kot nekoč? Ko pri povsem vsakdanjih opravilih potrebuješ pomoč drugega? Kako si želiš, da ta drugi ravna s teboj? Je želja po smrti krik na pomoč? In kakšna je lahko pri tem moja vloga? V soboto, 21. marca 2026, smo v Mariboru izvedli medgeneracijsko delavnico za mlade, na kateri smo se starosti skušali približati nekoliko drugače – tudi tako, da smo za trenutek zamenjali vloge.
Skozi igro vlog so se udeleženci postavili v položaj starejšega človeka ter razmišljali o izgubljanju samostojnosti, odvisnosti od pomoči drugih in odnosu, ki ga imamo do človeka v njegovi ranljivosti. Sprememba perspektive je odprla pogovor o tem, kako hitro lahko starejšega začnemo dojemati predvsem skozi njegove omejitve in spregledamo vse drugo, kar ostaja.
Velik del srečanja smo namenili tudi minljivosti, trpljenju in evtanaziji. Pogovor je hitro presegel vprašanje starosti. Govorili smo o tem, kaj daje človeškemu življenju vrednost takrat, ko odpovejo zdravje, moč in samostojnost, ter kaj človek v najtežjih trenutkih potrebuje od drugega. Je dostojanstvo nekaj, kar lahko izgubimo – ali človeku pripada preprosto zato, ker je človek? Res obstaja življenje, ki ni več vredno življenja in kdo o tem odloča?
Starejši in bolni niso le ljudje, za katere lahko nekaj naredimo. So ljudje, ob katerih lahko tudi sami nekaj spoznamo. O življenju, njegovi krhkosti in vrednosti – pa tudi o sebi.
Zato smo vprašali: »Pri bolnih in starejših me navdihuje …«
Nekaj odgovorov delimo spodaj. 🙂
Ekipa Dominicus
Pomagajmo si živeti
