Spoštovani poslanci Državnega zbora Republike Slovenije.
Pred kratkim ste sprejeli Zakon o pomoči pri prostovoljnem predčasnem končanju življenja. Brez poglobljenih in premišljenih razprav, brez poslušnosti stroki.
Eden izmed poslancev v koaliciji je celo izjavil, da je evtanazija napram oskrbi cenejša. To veliko pove o popolnoma neprimernih varčevalnih ukrepih, ki bodo dobesedno krojili življenja starejših, bolnih in umirajočih. Takšne izjave so zelo škodljive in žalostijo. Nikakor ni na mestu, da sploh razmišljamo o evtanaziji, ko nimamo niti paliativne oskrbe dovolj dobro začrtane in vzpostavljene.
Se zavedate, kaj s tem zakonom povzročate ljudem? Ljudje, še posebej najbolj ranljivi, bolni in starejši, ne potrebujejo evtanazije. Potrebujejo pa roko, ki bo pomagala. Roko, ki bo stisnila njihovo in jim dala vedeti, da niso sami. Roko, ob kateri bodo čutili, da niso breme temu hitremu svetu. Potrebujejo sočutje, toplo besedo in bližino.
Kot medicinska sestra se pri svojem delu pogosto srečujem s trpečimi, vendar še nikoli nisem doživela, da bi kateri od bolnikov izrazil željo po smrti. Ljudem največ pomeni, da si zanje vzamemo čas in smo ob njih.
Ne le starejši, vsak izmed nas hrepeni po bližini sočloveka.
Zakaj si ne bi pomagali živeti? Ne le takrat, ko življenje lepo teče, ampak tudi v trpljenju. Na tem mestu bi se iz srca zahvalila vsem poslancem v opoziciji, ki še spoštujete človekovo življenje in vam je mar zanj. Kot piše v 17. členu Ustave RS: »Človekovo življenje je nedotakljivo.«. Ustava RS je najvišji pravni akt. Zakaj se ga ne spoštuje?
Hvala, draga opozicija, ker vam je mar in se trudite za blagor človeštva. Pozivam tudi vse v koaliciji, da znova razmislite o svoji odločitvi – kot ljudje. Kot ljudje, ki boste morda nekoč tudi sami v vlogi bolnih, ranljivih ali starostno onemoglih. Odvisni od drugih, željni njihovega sočutnega pogleda in bližine. Postavite se v to vlogo, in se vprašajte, kaj bi si takrat želeli.
Bi si res želeli, da vam nekdo vbrizga strup v telo? Ali bi si želeli imeti ob sebi ljudi, ki jim je mar za vas? Bi si želeli bližine? Velikokrat so prav odnosi tisti, ki zelo močno vplivajo na doživljanje trpljenja in zadnje ure življenja. To potrjujeta tudi dve izkušnji, zapisani v nadaljevanju.
V službi smo imeli starejšo pacientko, ki se nikakor ni mogla posloviti. Kar nekaj časa je trpela. Dajali smo ji protibolečinsko terapijo, vlažili usta, bili ob njej, kolikor smo le lahko. Vprašala sem sodelavce: »Ali sploh kdo kdaj pride k njej na obisk?« saj nikoli nisem nikogar videla. Potrdili so mi, da ni bilo nikogar. Poklicali smo svojca, ki je po pozivu končno prišel. Kmalu zatem se je gospa v miru poslovila.
Nedolgo nazaj smo imeli še eno pacientko. Popolnoma drugačna zgodba. K njej so domači prihajali vsak dan. Lepo je bilo videti, da jim je mar za bolno mamo in da jih njena situacija še bolj povezuje. Gospa je bila starejša, blizu 95 let. Srce ji je pešalo in v zadnjih dveh dneh življenja se ji je stanje drastično poslabšalo. Ponoči je težko dihala. Povišali smo ji kisik. Dodali smo ji protibolečinsko terapijo. Bila je tako slaba, da smo mislili, da se bo poslovila. Takoj smo klicali njene svojce, ki so nemudoma prišli in bili ob njej. Tudi mi smo bili ob njej, jo stisnili za roko, vlažili usta. Okoli opoldneva je gospa odprla oči, pogledala in po tiho odgovorila na zastavljena vprašanja. Bila je zelo slabotna, a v tem ni bila sama. Še isto noč je le mirno zaspala.
Obe izkušnji pričujeta, kako odnosi vplivajo na doživljanje trpljenja in težkih, zadnjih trenutkov.
Pomembni so urejeni odnosi. Bližina. Ne čakajmo na zadnje trenutke življenja, da bi se s kom spravili. Ohranjajmo odnose. Ne odrivajmo drug drugega. Bodimo tisti, ki vidimo širše.
Ljudje si ne želijo evtanazije, želijo si človeške bližine in pomoči v trpljenju, kar omogoča prav paliativna oskrba.
Bodite glasnik življenja in prinašajte v svet in našemu slovenskemu narodu sporočilo upanja, bližine in dostojanstva. Ne kulture smrti in odmetavanja.
Naj bomo narod, ki spoštuje življenje. Naj bomo ljudje, ki si stojimo ob strani – do zadnjega trenutka.
Aja Ana Jelaska
med. sestra
