Esejsko razmišljanje
Ob dnevu državnosti se spominjamo rojstva naše države in časa, ki je Slovence navdal z upanjem – upanjem, ki ga danes prenašajo na potomce, da bi tudi mi z žarom v očeh v prihodnjih letih delali za domovino in narod.
Mlajši morda nismo uspeli na lastne oči videti, kako se na Trgu republike 25. junija 1991 dviga slovenska zastava in s solzami ganjenosti v očeh ter polnim grlom neizrečenih besed in zastalim dihom občutiti močno bitje srca. A vendar si želimo spoznati in ustvariti podobo o neizbrisljivem času, ki nas je kot narod po dolgem hrepenenju naših prednikov postavil na samostojno pot. Pri tem nas obogatijo pripovedi starejših, ki so ta čas doživeli, se zanj odločili, navdani s pogumom, ki je temeljil na viziji boljše prihodnosti.
Tudi preko spominov osamosvojitve samozavestno stopamo v družbene odnose in gradimo trdne vezi, ki so nam v oporo in tolažbo, ko je to najbolj potrebno, in nas spodbujajo, da hodimo dalje – s trudom in zagnanostjo. Prav starejši varujejo spomin, ki ga predajajo mlajšim, kar ustvarja zavest, ki krepi enotnost in pripadnost narodu skozi generacije. Pogumna in častna dejanja nikoli ne zastarajo, zato že večkrat slišana doživetja vedno znova napolnijo srce in vlijejo novega poguma, saj smo ne glede na zahtevnost časov Slovenci in Slovenke stali in obstali na lastni zemlji. Še naprej soustvarjajmo našo skupnost – ne s tarnanjem, pač pa v pripravljenosti sodelovati in delovati za dobro vseh. S ponosom in zaupanjem v našo slovensko kri, saj nas niso uspeli pokončati niti totalitarni režimi, niti tuje nadoblasti, niti delitve znotraj naroda. Obstali bomo tudi v prihodnje, če se le trudimo ohranjati korenine narodne zavesti dovolj globoko.
Na plebiscitu se naši predhodniki niso zgolj odločali za drugačno ozemeljsko ureditev – mnogo več. Odločali so se o temeljnih vrednotah, na katerih bo stala Slovenija. Ta dan ni le spomin. Je opomin. Zaupano nam je bilo poslanstvo, da te demokratične in ustavne vrednote udejanjamo in potrjujemo v vsakdanjem življenju s konkretnimi dejanji. Samo tako bodo lahko mlajše generacije vpijale zgled starejših in bile ponosne na odločitve prednikov. S tem prednikom izkažemo največjo zahvalo za vložene napore.
Pred nami je dolga pot, ki jo bomo z vsakim dnem bolj krojile nove generacije. Ob tem prosimo starejše, da z nami delijo svoje znanje in spomine, nas opogumljajo in spodbujajo, da se je za obstoj svojega naroda vredno boriti, vztrajati v dobrem in znati prevzemati odgovornost. Vsak dan se vprašajmo: Kakšno državo želimo imeti? Kakšne vrednote naj kot narod živimo? In kaj lahko kot posameznik storim, da prispevam k tej viziji? In – kar je najbolj pomembno – graditi odnose, saj smo močni le, ko stopimo skupaj.
Osamosvojitev je spomenik, pa tudi trden steber, ker nas opominja: Kdo smo? – da smo Slovenci. In ko to vemo, znamo odgovoriti tudi na vprašanje: Kam gremo? – v prihodnost, pogumno in odločno, ker si je vredno prizadevati za ohranjanje našega naroda in skrbeti za njegov razvoj.
Podobno kot smo v času vojne ubranili samostojnost, smo sedaj poklicani braniti vrednote, ki so nam bile zaupane in predstavljajo temelje naše ustavne ureditve. Pa ne s prezirom, ne z orožjem, temveč s pokončno držo, poštenostjo, delavnostjo, vztrajnostjo, osebnim zgledom in pogumom v srcu, da si kot aktivni državljani in ponosni Slovenci prizadevamo za našo skupno prihodnost.
Stopajmo v prihodnost z ljubeznijo do rodov, ki so nam to omogočili, in ljubeznijo do tistih, ki bodo nekoč želeli odkrivati naše spomine, opomine in modrosti. Stopajmo v zavedanju, da ima vsak od nas darove, ki se plemenitijo, ko jih dajemo na razpolago drugim. V zavedanju, da je vsak unikaten, neponovljiv in zato posebnega pomena za ljudi okoli sebe. Stopajmo v zavedanju, da domovina, ki nam je bila dana, ni samoumevna, da smo poklicani jo ljubiti in čuvati pred vsem, kar bi jo želelo ogroziti. Ne dovolimo si, da bi jo ogrozila že naša nedejavnost. Domovina računa prav na vsakega izmed nas.
In pri tem ne pozabimo na hvaležnost:
- Hvala starejšim, ker je naša samostojnost plod njihove odločitve na plebiscitu za samostojno in neodvisno Slovenijo.
- Hvala tistim, ki so s svojim življenjem branili našo suverenost.
- Hvala vsem, ki so si v civilni družbi in politiki prizadevali uresničiti stoletne sanje slovenskega naroda.
- Hvala vsem, ki ste si takrat upali sanjati o boljši prihodnosti.
- Hvala vsem, ki ste molili in še molite za naš narod.
- Hvala vsem, ki spomin ohranjate in prenašate na mlajše.
- Hvala vsem, ki ste dali in dajete svoje talente na razpolago, da smo kulturno in jezikovno samostojni.
- Hvala vsem, ki se zavzemate za narodno spravo in dostojen pokop žrtev revolucije.
- Hvala vsem, ki vzgajate mlade rodove v domoljube in aktivne državljane.
- Hvala vsem, ki ste si prizadevali in si še vedno prizadevate za Slovenijo svobode, blaginje, sožitja in medgeneracijskega spoštovanja.
Želimo si Slovenijo, ki bo poskrbela za svoje starejše in omogočala razvoj novim rodovom. Slovenijo, ki bo dihala s polnimi pljuči in tudi v zahtevnih časih videla pred seboj najprej človeka, njegovo unikatnost in nedotakljivo dostojanstvo.
Slovenija že stopa v zrela leta, zato smo za njen napredek poklicani prepletati mladostniško energijo z modrostjo starejših. Naj bodo spomini, upi in odločitev starejših izvor, v katerih mladi najdemo oporo, stabilnost, upanje in navdih. Da bomo tudi mi, v teh časih, sposobni potrditi odločnost plebiscita – z vsakodnevnim prizadevanjem živeti vrednote, ki so nas oblikovale. Naj bo vez spomina močna in nepretrgana nit, ki povezuje preteklost in prihodnost ter združuje generacije Slovencev – ponosnih na svojo samostojnost, osamosvojitev in neizmerno lepoto naše domovine.
„Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet,…“
– F. Prešeren
